Winnipeg je najhladnejše mesto te velikosti zunaj Sibirije. Tam so zime dolge, surove in mrzle; prebivalcem zatorej ne preostane drugega, kot da se naučijo uživati v zimskih radostih.
V središču mestu, kjer se združita dve reki (Red in Assiniboine), so tako na zamrznjenih površinah, očiščenih svežega snega, uredili maratonske steze za drsalce. Da bi prebivalci pri stopinjah tudi do 40°C pod ničlo, lahko nemoteno uživali v drsanju, so mestne oblasti razpisale natečaj za začasna zavetja sredi reke.
Patkau arhitekti so tako zasnovali gručasto skupino mikro zavetij, ki vsako zase nemesti le par ljudi. Vsaka posamezna kokonasta struktura je s hrbtom obrnjena proti vetru in snegu in tako skupaj s premišljeno namestitvijo ( v točno določenem kotnem razmerju) ustvarijo še dodatno zavetje. Vzdušje znotraj zavetja se, s tako postavitvijo, venomer spreminja, odvisno od časa, pozicije sonca, smeri vetra, ….
Posamično zavetje je sestavljeno iz gibljive vezane plošče, ki z deformacijo daje objektu strukturo in oblikovni značaj. Vezana plošča je pritrjena na lesene trikotne konstrukcije, ki tvorijo grebene in nenavadno obliko, ki preprečujeje resne snežne obremenitve.
Gre za občutljive in delujoče strukture; nežno se zibljejo v vetru, ustvarjajo zvoke na različnih frekvencah, nestanovitno plavajo na površini zamrznjene reke in s svojo krhkostjo opozarjajo na neizogibnost, krutost in lepoto zime v kanadski preriji.